Novice

kritike in recenzije

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 25. januar 2015 ― John Carpenter – Lost Themes: o Legendarni režiser grozljivk z lastno (impresivno) glasbo končno izdaja debitantski album nefilmskih muzik. Ta sicer skorajda po ničemer ne odstopa od siceršnjega dela Carpenterja. Značilne ambientalne pokrajine krasi temačnost noči in grozljivost nenehnih diabolusov ter občasen izlet v progresivnoelektronske sfere. Intezivno poslušanje več ali manj pričakovanega. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=3YZ60mQA4Q8 (skladba »Vortex«) Trostopenjska lestvica: +, o, -

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave: Do zadnjega diha: Zdaj (Jaša Koceli, Eva Mahkovic - Po motivih filma Jean-Luca Godarda Do zadnjega diha)

Koridor, 25. januar 2015 ― Režija: Jaša Koceli Dramaturgija in prevod citatov iz francoščine: Eva Mahkovic Igrajo: Domen Valič, Ajda Smrekar, Boris Kerč, Gregor Gruden in Anja Drnovšek Jean-Luc Godard in ljubezenski triler, ki to ni. Domen Valič in Ajda Smrekar v glavnih vlogah, Boris Kerč, Anja Drnovšek in Gregor Gruden v več vlogah. Dramatizacija Eve Mahkovic in Jaše Koceli. Režija, Jaša Koceli. Gledališka produkcija ali “film na odru”, kot nam ustvaralci z izbiro luči, scene in rekvizitov sporočajo, je spretna adaptacija filma Do zadnjega diha, transformirana in postavljena v današnji kraj in čas. Gledalci smo bili, kot del filmskega seta, priča scenski transformaciji lesenih stojal, na katerih so se vrstili raznovstni (na trenutke nepotrebni) rekviziti, kraji avtomobilov, ki so se v obliki znakov avtomobilskih znamk skrivali kar pod stoli publike ter koketnemu odnosu Michela Poiccarda (Domen Valič) in Patricie Franchini (Ajda Smrekar). Z odlično atmosfersko glasbo in priložnostnem nagovoru publiki so dokazali, da je Godardova estetika večna in zmožna preživeti adaptacijo prostora in časa. Manjkali niso niti Faucault, Maupassant in priložnostne šale ter slengovske figure na račun socialnih omrežij, ki bi se jim ustvarjalci, zaradi sicer precizno izdelanih likov, lahko izognili. Valič je ponovno dokazal, da mu vloga koketnega barabina predvsem gibalno in telesno vsekakor pristaja, četudi na trenutke s prezenco preseže in vstopa v prostor svojih soigralcev. Vsekakor je vredno izpostaviti Borisa Kerča, ki odigra vlogo avtorja, Godarda samega in vlogo igralca na odru, ki uprizarja Shakespeara. Njegov nastop, ki ga zmotita narednica Kleinfrankenheim in višji inšpektor Vital, je uspešen trenutek satire in daje občutek pristnega kaosa, v katerega je gledalec neposredno vpleten. Kostumografka Branka Pavlič je odlično združila pariško estetiko prevladujočega Chanela šestdesetih let dvajsetega stoletja s sodobnim mladostniškim stilom. Koceli in Mahkovic sta ponovno dokazala, da njuno sodelovanje i
SUNDANCE 2015 - 3. DEL

SUNDANCE 2015 - 3. DEL

Filmski kotiček, 25. januar 2015 ― 15 najzanimivejših filmov iz sekcij  Premiere, Park City at Midnight in Next  Brooklyn Novi film Johna Crowleyja (Intermission, Boy A) Digging for Fire   Zato ker je Joe Swanberg v vedno boljši formi (Drinking Buddies, The Sacrament) Don Verdean  Zato ker govorimo o novem filmu režiserja kultnega Napoleon Dynamite.  Last Days in the Desert  Zato ker je Ewan McGregor Jezus in ker režira Rodrigo Garcia (Nine Lives). Mississippi Grind Od avtorskega tandema, ki je posnel Sugar in It's Kind of a Funny Story. Pa še Ben Mendelsohn je zraven. Mistress America  Samo to povem: Noah Baumbach + Greta Gerwig. Sleeping With Other People  Zato ker Leslye Headland zna poiskati nove perspektive. Ten Thousand Saints Ker upam na novo Ameriško razkošje in ker ima zanimivo igralsko zasedbo. Hellions  Zato ker je Bruce McDonald legenda polnočne zabave. It Follows  Več o filmu v moji recenziji. Knock Knock   Zato ker je Eli Roth eno najbolj vročih imen hororja ta hip. The Nightmare   Zato ker je Soba 237  bila zelo cool. Entertainment Zato ker se mi zdi, da Rick Alverson (The Comedy) ima zanimive ideje. Nasty Baby  Na režiserskem stolčku je gsopod Sebastián Silva (Služkinja) Tangerine Zato, ker mi je bil všeč Starlet, prejšnji film istega režiserja. Celoteni seznami + sekcije Spotlight in New Frontier Films PREMIERES A Walk in the WoodsRežija: Ken KwapisIgrajo: Robert Redford, Nick Nolte, Emma Thompson, Mary Steenburgen, Nick Offerman, Kristen SchaalBrooklynRežija: John CrowleyIgrajo: Saoirse Ronan, Domhnall Gleeson, Emory Cohen, Julie Walters, Jim BroadbentDigging for FireRežija : Joe SwanbergIgrajo: Jake Johnson, Rosemarie Dewitt, Orlando Bloom, Brie Larson, Sam Rockwell, Anna KendrickDon VerdeanRežija: Jared HessIgrajo: Sam Rockwell, Jemaine Clement, Amy Ryan, Danny McBride, Leslie Bibb, Will Forte.The End of the TourRežija: James P
Pop za odrasle in dorasle

Pop za odrasle in dorasle

Pogledi, 24. januar 2015 ― Ko je leta 2008 Charlotte Emma Aitchison z danes uveljavljenim in globalno prepoznavnim glasbenim imenom Charli XCX osvojila srca skavtov iz založniške hiše Atlantic Records, zagotovo ni niti sanjala, da bo postala perjanica, prva violina in vodilna ikona širšega popkulturnega gibanja.  
20,000 Days on Earth (2014)

20,000 Days on Earth (2014)

Filmski kotiček, 23. januar 2015 ― Slovenski naslov: 20. 000 dni na ZemljiDržava: VBLeto: 2014Žanri: Dokumentarni, Drama, Glasba Dolžina: 97' , ImdbRežija: Iain Forsyth, Jane PollardScenarij: Iain Forsyth, Jane Pollard, Nick CaveIgrajo: Nick Cave, Warren Ellis, Thomas Wydler, Kylie Minogue, Blixa Bargeld, Kirk Lake, Darian Leader, Lizzie Phillips, Ray Winstone Subjektivnost ocenjevalca je vedno prisotna in igra pomembno vlogo pri vrednotenju filmskih, glasbenih, in vseh ostalih stvaritev. Odnos, ki ga gledalec, oz. poslušalec skozi daljše časovno obdobje razvija z avtorjem, ali bolj precizno, z njegovimi deli, tako postane pomemben dejavnik pri vrednotenju vsega, kar je tako ali drugače povezano z avtorjem. Tema tega zapisa je dokumentarec, ki v epicenter zgodbe postavi glasbenika ki ga izjemno cenim, zato že v uvodu želim poudariti, da bo ta zapis nekoliko bolj subjektiven. Pristranski, če se drugače izrazim. Pričakovano je, da film gledalcu, ki glasbe Nicka Cava in Bad Seedsov ne pozna ali ne mara, ne prinese veliko zadovoljstva. Iain Forsyth in Jane Pollard sta se nedvomno že pred snemanjem zavedala, da film o življenju avstralskega glasbenika z angleško adreso ima ciljno publiko, ki, mimogrede, ni maloštevilna, zato ni bilo nobene potrebe po prilagajanju vsebine okusu širokih množic. Zgodba tako ne prinaša tipične biografije in se niti ne trudi, da bi portretiranca prikazal v doslej nikoli videni luči. Čeprav se mestoma dotakne nekaterih intimnih detajlov, pripoved nikoli globlje in resneje ne poseže v umetnikovo zasebnost. Stvari so nastavljene tako, da se v fokus postavi pevca, skladatelja, pisatelja, igralca…, skoraj nič pa ne izvemo o osebi, ki je sin, oče, soprog. To ni dokumentarec, v katerem glavno zvezdo gledamo v ponošeni, udobni bombažni majici, v vsakdanji interakciji z najbližjimi. Naš brezhibno urejeni in elegantni protagonist ves čas ohranja držo glasbene ikone, ki nikoli zares ne izstopi iz karakterja, če se izrazim v igralskem žargonu. Vse kar gledamo je v funkciji orisa umetnik

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Viet Cong – Viet Cong

Koridor, 23. januar 2015 ― Produkcija: Graham Walsh Založba: Jagjaguwar/Flemish Eye Datum izdaje: 20. 1. 2015 Ocena: 9/10 Feniksovski preporod konceptualizacije glasbenega dekonstruktivizma sodobnih (pod)žanrov alternativnega in indie rocka pred petimi leti razpadlih Women (Band), katerega polovica sestavlja Viet Cong. Uosebljanje (vsaj navidezno) neobremenjene estetike nehotnega eksperimentiranja med- in transgeneracijskih kultnih This Heat. Predvsem pa vsesplošni entuziazem, ustvarjalnost in nenazadnje zvočni kako-in-kaj. Prvenec kanadske skupine prinaša kup vehementnih konotacij in to popolnoma upravičeno. Že uvodna »Newspaper Spoons« razkrije ogromno. Ritualizirani marš bobni, enkrat razprostrti levo, drugič desno, enkrat v ospredju, drugič v ozadju in enkrat distorzirani, drugič sterilni vodijo ta nenavaden preplet organskega in umetnega, toplega in hladnega, polnega in minimalističnega, varnega in tujega. Pereče kitare z najčudnejšimi harmonijami repetitivno odzvanjajo v odmev lebdečih, pomirjajočih sintesajzerjev. Fleglov naefektiran ukazujoč vokal nas vleče v njegovo surrealno pripoved. Totalen trip v plato je vseeno nenavadno speven ali vsaj napovedujoč nekaj spevnega. V svojo spevnost nas plata prepričuje od začetka do konca, a vendar je v ozadju toliko zblaznelega, disociativnega dogajanja, da smo vedno ali na robu klanjanja tej šizofreni genialnosti ali žvižganja melodijic skladb, kakršni sta recimo »Continental Shelf« in »Silhouettes«. In bend se kljub svoji sproščenosti v izrazu tega vsaj delno zaveda, na kar besedilno referira v najbolj odtujeni skladbi albuma »March of Progress«. Bendova postmodernost se podobno kaže tudi v tem, kako, spontano ali namerno, referira na preteklo glasbo (This Heat), pretekle bende (Women, tudi z zaključnim komadom »Death«, ki je hkratno posvetilo preminulemu kitaristu Women Christopherju Reimerju), pretekle glasbene ere (osemdeseta in post-punk). A četudi glasba spominja, gre daleč od derivativnosti ali celo hommaga. Viet Cong z naslovom Viet

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Aminatta Forna – Najemnik

Koridor, 23. januar 2015 ― Založba: Zala Leto izdaje: 2014 Prevod: Jaka Andrej Vojevec V središče romana Aminatte Forne je postavljen vaški samotar in posebnež Djuro Kolak, ki živi na obrobju manjšega hrvaškega mesta Gost. Svoj čas preživlja v družbi dveh lovskih psov, vpet v niz začasnih, neobvezujočih služb, ki mu dopuščajo željeno svobodo in neodvisnost. Ko se mu zahoče, se odpravi v vaški bar Zodiak in tam ob kavi ali pivu z ostalimi obiskovalci izmenja nekaj vljudnostnih fraz, njegovi dnevi pa večinoma minevajo v znamenju pomirjujoče rutine. Lov v gozdovih, ki obdajajo mestece, in povsem površinski medsebojni odnosi, ki prekrivajo nakopičene zamere in skrivnosti, opisujejo življenje v tipično podeželski atmosferi. Zatišje pred viharjem pa traja, vse dokler se v modro hišo, ki stoji na robu vasi in v Djurovi neposredni bližini, ne vseli angleška družinica in s tem povsem nehote vnese nemir v umirjeno življenje na videz idiličnega podeželskega mesta. Roman je napisan v prvoosebni obliki, kot nekakšnen dnevniški zapis, prepreden s prebliski minulih dogodkov, ki jih v spomin protagonista Djura prikliče aktualno dogajanje. S prenovo zapuščene modre hiše se namreč začne tudi odkrivanje preteklosti, ki jo želi večina prebivalcev Gosta čim hitreje pozabiti. Kot je običajno v vaških skupnostih, izoliranih od mestnega vrveža in utrjenih turističnih poti, vsaka sprememba razburka mirno gladino vsakdana, pod katero zadnjih šestnajst let počivajo mračne in boleče skrivnosti. Fiktivno hrvaško mestece Gost je namreč umeščeno na področje, ki ga je močno zaznamovala vojna v nekdanji Jugoslaviji. Vpliv oboroženih spopadov na posameznika in njegovo življenjsko okolje tako predstavlja eno izmed glavnih tematik omenjenega romana. Kaj hitro spoznamo, kako lahko divjanje vojne vihre v navadnem človeku prebudi tisto najhujše. Čeprav si prebivalci Gosta prizadevajo čim hitreje pozabiti dogodke polpretekle zgodovine, Djuro, nasprotno, vidi sebe kot njenega skrbnika in nekakšnega tihega glasnika, ki ne dopusti

Pot do Iliade vodi prek igralcev

Pogledi, 23. januar 2015 ― Štiriindvajsetega januarja bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma premiera največjega gledališkega projekta sezone, Iliade v režiji Jerneja Lorencija, gledališkega režiserja, ki je s svojim delom močno zaznamoval zadnje obdobje slovenskega gledališkega dogajanja. 
še novic